Jelše

Dvor na mestu sedanjega dvorca je verjetno stal že v začetku 15. stoletja. Leta 1424 se omenja z imenom Erlach, leta 1480 z imenom Jelsche. Lastniki so ga imeli do leta 1456 v fevdu od Celjskih grofov, potem pa od deželnih knezov.

V zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih obravnavah so se avtorji večinoma opirali na podatek, da je gospostvo Jelše leta 1666 dobil v fevd Sigmund Ludvik Gaisruck, vendar so Gaisrucki Jelše pridobili najpozneje leta 1635, saj je v seznamu gradov v celjskem okrožju, ki so jih aprila in maja uporni kmetje izropali, poškodovali in požgali, naveden tudi grad Jelše, ki je bil v posesti neimenovanega gospoda Gaisrucka, verjetno Janeza Jurija iz štajerske linije Gaisruckov. Janez Jurij je Jelše verjetno kupil leta 1635 od gospe Barbare Posch, saj so v njegovem zapuščinskem inventarju (1658) med popisanimi listinami pod številko 53 zabeležena kupna pisma, ki zadevajo Jelše, skupaj s pogodbo, ki jo je podpisala gospa „Poschin“. Listina je bila v Jelšah vsaj še leta 1740, ko je zabeležena kot originalno kupno pismo na pergamentu, ki ga je izdala Barbara Posch za Janeza Jurija Gaisrucka. Janez Jurij Gaisruck je bil vrhovni proviantni mojster slovenskega in petrinjskega dela vojne krajine. Po očetu Janezu Juriju Gaisrucku je Jelše podedoval grof Sigmund Ludvik (1677–1704), nato ga je nekaj let upravljala njegova vdova Regina Felicita. Iz 17. stoletja so ohranjene najstarejše upodobitve, ki ne upodabljajo več srednjeveškega dvora, ampak renesančni dvorec. Na Vischerjevi veduti iz let okrog 1681, ki je nastala v času grofa Sigmunda Ludvika, je upodobljena petosna pravokotna stavba s pritličjem, pianom nobile in mezaninom. Dvorec ima z rustiko opremljene vogale in majhne vogalne stolpiče na strehi. K fasadi je prizidan enoosni vhodni stolpič, pozidan nad arkadno odprto vhodno vežo. Ob dvorcu so upodobljeni vodnjak, košato drevo z oprto krošnjo in veliko gospodarsko poslopje z golobnjakom.

Po materi Regini Feliciti je Jelše leta 1707 podedoval Karel Jožef grof Gaisruck (1688–1739), ki se je leta 1723 poročil z Johano Kristino grofico Auersperg, hčerjo Ditriha grofa Auersperga. Johana Kristina je po soprogovi smrti leta 1739 skrbela za dediščino štirih mladoletnih otrok, nato pa je v oporoki z dne 17. januarja 1775 za univerzalnega dediča določila mlajšega sina Janeza Jakoba grofa Gaisrucka (1737–1801), ki v Jelšah ni nikoli živel, gospostvo pa je leta 1799 prodal Antonu Nagyju, upravniku gospoščine Borl, in njegovi soprogi Frančiški. V času prodaje je bil Janez Jakob grof Gaisruck guverner Galicije, v letih 1791–1795 je bil tudi kranjski deželni glavar.

Baročne prezidave dvorca umeščamo v čas Karla Jožefa grofa Gaisrucka, v pomoč pri dataciji povečave osrednjega krila in prizidave zahodnega krila dvorca pa sta izgubljena kamnita plošča v grajski kapeli, ki je pričala o posvetitvi štirih oltarjev 17. avgusta 1721, in domnevni kronogram z letnico 1729 nad vhodom v kapelo. Posvetitev kapele sv. Karlu Boromejskemu in obe letnici pričata, da se je prezidav sorazmerno skromnega dvorca v baročno rezidenco lotil Karel Jožef grof Gaisruck, verjetno še pred poroko z Johano Kristino grofico Auersperg leta 1723. Ob prizidavi zahodnega krila je dvorec dobil obliko črke L. Stare arhitekturne člene, okenske okvire, vratne podboje ipd. so zamenjali z baročnimi. Karel Jožef je dal v sredini osrednjega krila urediti reprezentančno avlo, do katere vodi enoramno stopnišče s kamnito balustradno ograjo. Reprezentančna stopniščna avla je imela najbrž tudi funkcijo slavnostne dvorane in je bila ogrevana s kaminom, nad katerim je bil v kartuši naslikan grb grofov Gaisruckov, obdan z bogatim štukiranim okvirjem. Dvojica puttov je pridrževala kartušo, nad njo je bilo cesarsko doprsje, okrog pa bojne trofeje. Kamin je uničen, prav tako bojne trofeje na štukiranem frizu pod gredo, na kateri sloni obok. V vseh štirih vogalih prostora je bil na frizu iz štuka polnoplastično zmodeliran sedeč Turek z vklenjenimi rokami. Na oboku je štukater za slikarja pripravil okvirje velikega osrednjega ovalnega polja, štirih majhnih medaljonov v vogalih prostora in kartuš v sredini štirih stranic. Polja kartuš verjetno nikoli niso bila poslikana. Štukater je obok na gosto prepredel z viticami vinske trte, na katerih posedajo ptiči, med njimi sove, petelini in ptice pevke. V vogalih prostora na gredi sedijo orli, ohranjeni pa so tudi trije od štirih puttov, ki so sedeli na sredini stranic in so z atributi upodabljali štiri letne čase. Na kartušah nad njimi so upodobljena cesarska doprsja. Petelini na njihovih šlemih verjetno opominjajo na poganstvo. Na obodu oboka je štukater upodobil mladeniče z vojaškimi glasbili (pavke, trobente) in bojne trofeje, ki so dekorativno razvrščene okrog velikih antikizirajočih oklepov in šlemov, ki spominjajo na turnirske. Štukature sodijo v krog sočasnih štukatur, ki jih je izdelal Jožef Anton Quadrio. Na strop dvorane je dal grof Karel Jožef naslikati alegorije štirih elementov v štirih vogalnih medaljonih ter veliko stropno sliko z bojnimi prizori, ki so spominjali na smrt njegovega starejšega brata Jurija Sigmunda grofa Gaisrucka v bitki s kruci v bližini Radgone leta 1704. V kontekstu družinske zgodovine sklepamo, da je na stropni sliki v dvorcu Jelše upodobljeno kaznovanje krucev po zatrtju Rákóczijevega upora proti Habsburžanom, kar kaže na nastanek po letu 1711, vsekakor pa po smrti Jurija Sigmunda leta 1704. Morda je avtor freske Johann Baptist Kuen, ki se v šmarskih matičnih knjigah omenja v letih 1711 in 1712, ob krstu nezakonske hčere 1. decembra 1712 pa je izrecno naveden kot pictor in arce. Na steni nasproti stopnišča so do druge svetovne vojne viseli portreti Karla Jožefa, njegove soproge Johane Kristine in njunih štirih otrok Gvida Henrika, Janeza Jakoba, Johane in Filipine, ki so bili glede na biografije upodobljencev naslikani okrog leta 1739. Morda so bili delo slikarja Josefa Weitenhillerja, saj so bili grofica Graisruck in njeni otroci botri slikarjevim otrokom. Nad iztekom stopnic sta na predvojnih fotografijah vidna portreta Sigmunda Ludvika in njegove soproge Regine Felicite, nad stopniščem pa je bilo še pet portretov starejših prednikov. Poleg avle je dal Karel Jožef s štukaturo in stropno poslikavo opremiti še eno sobo, morda jedilnico. Kolikor je mogoče presoditi po starih fotografijah sedaj uničenega prostora je v štukaturi prevladovala trakasta motivika s stiliziranimi akantovimi in trtnimi viticami ter velikimi šopki v vazah, v osrednjem polju pa je bila upodobljena mitološka zgodba o Herkulu in Omfale. Grofje Gaisrucki so ob dvorcu uredili baročni vrt, iz katerega so ohranjene kamnite personifikacije štirih letnih časov.

Iz obdobja med 1799 in 1845, ko je bil dvorec v lasti Antona in Frančiške Nagy ter Rajmunda Novaka, prezidave dvorca niso znane. Intenzivno obdobje gradbenih posegov in opremljanja dvorca se je pričelo po letu 1845, ko ga je kupil Rudolf Oskar Gödel (1814–1883). Prezidave, opremo in zbirke lahko povežemo z diplomatskimi potmi lastnika, za poznavanje pozneje uničenih interjerjev pa so zelo pomembne fotografije Slavka Ciglenečkega in Franceta Steleta, ki so nastale iz medvojnega obdobja.

Rudolf Oskar Gödel (1814–1883), je bil sin uradnika, ki se je po študiju prava na Dunaju leta 1836 zaposlil kot pripravnik primorskega gubernija v Trstu. Naslednjega leta se je vrnil na Dunaj in se zaposlil na trgovskem ministrstvu (nem. Allgemeine Hofkammer), ki je bilo zadolženo tudi za konzularno službo. Leta 1840 je bil imenovan za sekretarja avstrijskega generalnega konzulata v Aleksandriji in šest let pozneje za sekretarja tedaj ustanovljenega generalnega konzulata v Istanbulu. Med letoma 1850 in 1855 je bil generalni konzul za Sirijo in Palestino in od 1853 tudi za Moldavijo. Od leta 1864 je bil generalni konzul za Srbijo, vendar se je dve leti pozneje vrnil in se zaposlil na centralnem mornariškem uradu v Trstu. Decembra 1852 je Rudolfa Oskarja posinovil belgijski baron Henrik Edvard Jožef Lannoy, lastnik gospostva Viltuš pri Mariboru. Soprogi Rudolfa Oskarja in barona Lannoya sta bili polsestri. Leta 1857 je belgijski kralj Leopold Rudolfa Oskarja povzdignil v belgijskega barona, leta 1861 je bil povzdignjen v avstrijskega viteza in leta 1871 v avstrijskega barona. Baronski naziv je dedoval edini sin Emil Bartolomej, ki je bil tudi diplomat, med drugim je bil med letoma 1889 in 1895 veleposlanik na Portugalskem. Emil baron Gödel-Lannoy je dvorec prodal češkemu vitezu Viljemu Artensu.

Med službovanjem v Egiptu je Rudolf Oskar zbiral starine, ki jih je pozneje razstavil v dvorcu Jelše. Dvorec je kupil leta 1845, vendar ga je šele okrog leta 1860 lotil obsežnih prezidav po načrtih arhitekta Franza Stichla. Ob tej prezidavi so najbrž zazidali vežo v vzhodnem stolpu in uredili vhod z dvoriščne strani. Prezidana zunanjščina je odražala lastnikove diplomatske poti in zanimanja, saj je vključevala osmanske, egipčanske in arabske arhitekturne forme, simbole (polmesec) in napise (Bismillah – v Alahovem imenu). Tudi prostore so poslikali in oblikovali z orientalskimi arhitekturnimi elementi in ornamentiko ter v njih razstavili številne predmete iz Bližnjega in Daljnega vzhoda. Leta 1863 je topograf Carl Reichert opisal zunanjščino dvorca, na kateri je opazil polmesec, arabski napis v obliki arabeske, oglat stolp z lepim kamnitim pomolom, ki ga je spolnil na vzore iz Kaira, ter v južnem delu stavbe kaneliran stolp, ki je bil opremljen z nadzidki za izobešanje zastav. Veranda je bila dostopna iz jedilnice. Po Reichertu je bila dvorana v prvem nadstropju opremljena v mavrskem slogu z alabastrnimi loki in finimi štukaturami, ki so posnemale tiste v Alhambri. Na stenah dvorane so razstavili kitajski porcelan. Orožarna je bila po Reichertovih navedbah opremljena v neoturškem slogu, v njej pa so bile obsežne zbirke orientalskega orožja in drugih predmetov. Jedilnica je bila v damaščanskem načinu opremljena z arabskimi loki in pozlačenimi napisi, damski budoar je sledil opremi elegantnih konstantinopelskih haremov, velika altana je imela loke in kamnite ograje v perzijskem slogu, v kapeli pa je prevladoval bizantinski slog. V enem od pritličnih prostorov so dali naslikati grbe nekdanjih lastnikov dvorca. Dvorec je obdajal park, zasajen z redkimi eksotičnimi rastlinami. V orientalskem slogu je bila prezidana tudi upravna stavba na notranjem dvorišču.

Kljub novim lastnikom so se Gödl-Lannoyevi orientalski interierji dokaj dobro ohranili do druge svetovne vojne. V povojnih prezidavah so uničili interjerje in njihovo dekoracijo, predmeti so bili raznešeni, delno so ohranjene samo poslikave. V praškem nacionalnem muzeju hranijo predmet iz Gödl-Lannoyeve zbirke (del kamnitega sarkofaga Merimoseja, regenta Nubije v času faraona Amenofisa III.), nekaj predmetov pa je ohranjenih tudi v Univerzalnem muzeju Joanneum v Gradcu. Zanemarjen, razparceliran in delno pozidan je bil tudi nekdanji park.